Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 4

Edit transcription:
...
Transcription saved
Enhance your transcribing experience by using full-screen mode

Transcription

You have to be logged in to transcribe. Please login or register and click the pencil-button again

STEVILKA 49.    

Tudi pozdrav ? 

Tudi. Pogledal 

me je. Ali sio mu ni 

v glavo, kako naj

vem za njegove misli! 

Dajte mi dopisnico.

Sem jo ze oddal na posto.

Ze ? Molcal je 

nekaj casa. Ustnice 

so se pripravljale, da

bi zopet spregovoril. 

Spregovoril je, plaho

in trepetajoce.

Ali bi dobil dopusta ?

Ne vem ; tezko 

bo slo. 

Samo pet dni. 

Se nisem bil. Triintrideset . . .

Dobro, to vem. 

Vprasajte ! Morda. V 

petih dneh ste komaj 

doma ... 

Samo da vidim 

deco in zeno . . . 

Sel je.

Ko se je vrnil, 

je stal nekaj casa ob 

strani, kot da se ne 

upa vprasati. 

Kai je ? 

Gospod! Katerega 

leta sem rojen ? 

Kako ? s m ga

vprasal zavzet. 

Vprasali so me, 

radi dopusta. Ce bi 

izracunali. (Vcasi mi je rekel ti, vcasi

vi, kot jaz njemu.)

Develitindvajset let

imam. 

Povedal sem mu 

letnico, ki jo je ponovil 

in odsel z njio.

Dopusta ni dobi, 

za mano v vrsti ni 

stal in oci mu niso 

plavale za gozdovi 

in dalec za zarjo.

Vaso Mijatovic !

Dolge vrste niso 

se zganile. Stale so

mrtve kot plave figure,

naslikane na

stene, pripravljene, 

da se pomeri nanje 

in ustreli. 

Vaso Mijatovic ! 

Nihce se ni oglasil.

Kje je ? V zaporuga

ni, nikjer ga ni.

Klic je odmeval 

po vsem dvoriscu, po 

vseh kotih in mostovzih -

clovek se 

ni oglasil na to ime.

Pred nekaj dnevi so 

klicali nekoga ravno 

tako, kot danes njega, 

in ki se tudi na 

dvoriscu ni vec oglasil. 

Tega pa ne vem, 


Italijanske vojaske 

naprave v Dolomitih 

na lasko-tirolski meji. 


STRAN 401

ce je bil brez duse, 

kot ta Vaso Mijatovic, 

ki je breztelesen 

ob belem dnevu vzbujal 

strah.

Ta, ki je stal 

vedno tesno poleg 

mene, je dejal, da je 

videl Vaso Mijatovica, ko je bezal v

gozd. Drugi je dejal, 

da ga je videl dve 

dolgi uri stati nepremicno 

ob Muri in 

zreti vanjo. Ko se je 

za hip ozrl, ni vedel, 

ali se je prekucnil v 

vodo ali v senco kostanjev 

in skopnel. 

Nihce ni znal kaj 

gotovega o njem. 

Debeli cetovodjia 

pa ga je crtal iz svoje 

liste, nasmehnil se in 

dejal: Hvala Bogu,

sitnosti bo manj ! 


Fant.

Poljski spisal Bolesl. Prus ; 

prelozil Al. Benkovic. 

    (Dalje.)

V vasi ni nikdo 

zvedel, zakaj je umrla

Rozalka. Dekie je 

umrlo -- zalostno ! 

Je bilo ze tako namenjeno. Ali v vasi 

umre samo en otrok 

na leto ? Saj jih vendar

vendo dosti vzame 

smrt ! 

Tretjega dne so 

polozili Rozalko v

naglo pooblano rakev 

s crnim krizem, 

rakev dejali na gnojni

voz ter jo z dvema 

voloma odpeljali za 

vas tjakaj, kjer nad

razpadlimi grobovi 

cujejo trohneli krizi 

in bele breze. Na grapavi 

cesti se je krsta 

nagnila nekoliko na 

stran, in Toncek, ki 

se je, gredoc za vozom,

drzal materinega 

krila, je pomislil: 

Hudo mora biti 

Rozalki, ko se tako 

preklada in na stran prevraca ! ...

Nato pa je duhovnik rakev poskropil 

z blagoslovljeno vodo, 

stirje fantje so jo 

na jermenih spustili 

v grob, jo zasuli s 

prstjo -- in vsega je 

bilo konec. 

Grici s sumecim 

lesom ter i tisti, na 

katerih je rastlo grmovje, 

so ostali tam, 


Italijanski aplinci 

plezajo po lestvah

k prvim postojankam.  

 

Transcription saved

STEVILKA 49.    

Tudi pozdrav ? 

Tudi. Pogledal 

me je. Ali sio mu ni 

v glavo, kako naj

vem za njegove misli! 

Dajte mi dopisnico.

Sem jo ze oddal na posto.

Ze ? Molcal je 

nekaj casa. Ustnice 

so se pripravljale, da

bi zopet spregovoril. 

Spregovoril je, plaho

in trepetajoce.

Ali bi dobil dopusta ?

Ne vem ; tezko 

bo slo. 

Samo pet dni. 

Se nisem bil. Triintrideset . . .

Dobro, to vem. 

Vprasajte ! Morda. V 

petih dneh ste komaj 

doma ... 

Samo da vidim 

deco in zeno . . . 

Sel je.

Ko se je vrnil, 

je stal nekaj casa ob 

strani, kot da se ne 

upa vprasati. 

Kai je ? 

Gospod! Katerega 

leta sem rojen ? 

Kako ? s m ga

vprasal zavzet. 

Vprasali so me, 

radi dopusta. Ce bi 

izracunali. (Vcasi mi je rekel ti, vcasi

vi, kot jaz njemu.)

Develitindvajset let

imam. 

Povedal sem mu 

letnico, ki jo je ponovil 

in odsel z njio.

Dopusta ni dobi, 

za mano v vrsti ni 

stal in oci mu niso 

plavale za gozdovi 

in dalec za zarjo.

Vaso Mijatovic !

Dolge vrste niso 

se zganile. Stale so

mrtve kot plave figure,

naslikane na

stene, pripravljene, 

da se pomeri nanje 

in ustreli. 

Vaso Mijatovic ! 

Nihce se ni oglasil.

Kje je ? V zaporuga

ni, nikjer ga ni.

Klic je odmeval 

po vsem dvoriscu, po 

vseh kotih in mostovzih -

clovek se 

ni oglasil na to ime.

Pred nekaj dnevi so 

klicali nekoga ravno 

tako, kot danes njega, 

in ki se tudi na 

dvoriscu ni vec oglasil. 

Tega pa ne vem, 


Italijanske vojaske 

naprave v Dolomitih 

na lasko-tirolski meji. 


STRAN 401

ce je bil brez duse, 

kot ta Vaso Mijatovic, 

ki je breztelesen 

ob belem dnevu vzbujal 

strah.

Ta, ki je stal 

vedno tesno poleg 

mene, je dejal, da je 

videl Vaso Mijatovica, ko je bezal v

gozd. Drugi je dejal, 

da ga je videl dve 

dolgi uri stati nepremicno 

ob Muri in 

zreti vanjo. Ko se je 

za hip ozrl, ni vedel, 

ali se je prekucnil v 

vodo ali v senco kostanjev 

in skopnel. 

Nihce ni znal kaj 

gotovega o njem. 

Debeli cetovodjia 

pa ga je crtal iz svoje 

liste, nasmehnil se in 

dejal: Hvala Bogu,

sitnosti bo manj ! 


Fant.

Poljski spisal Bolesl. Prus ; 

prelozil Al. Benkovic. 

    (Dalje.)

V vasi ni nikdo 

zvedel, zakaj je umrla

Rozalka. Dekie je 

umrlo -- zalostno ! 

Je bilo ze tako namenjeno. Ali v vasi 

umre samo en otrok 

na leto ? Saj jih vendar

vendo dosti vzame 

smrt ! 

Tretjega dne so 

polozili Rozalko v

naglo pooblano rakev 

s crnim krizem, 

rakev dejali na gnojni

voz ter jo z dvema 

voloma odpeljali za 

vas tjakaj, kjer nad

razpadlimi grobovi 

cujejo trohneli krizi 

in bele breze. Na grapavi 

cesti se je krsta 

nagnila nekoliko na 

stran, in Toncek, ki 

se je, gredoc za vozom,

drzal materinega 

krila, je pomislil: 

Hudo mora biti 

Rozalki, ko se tako 

preklada in na stran prevraca ! ...

Nato pa je duhovnik rakev poskropil 

z blagoslovljeno vodo, 

stirje fantje so jo 

na jermenih spustili 

v grob, jo zasuli s 

prstjo -- in vsega je 

bilo konec. 

Grici s sumecim 

lesom ter i tisti, na 

katerih je rastlo grmovje, 

so ostali tam, 


Italijanski aplinci 

plezajo po lestvah

k prvim postojankam.  

 


Transcription history
  • November 28, 2018 11:44:19 Νικόλαος Παππάς

    STEVILKA 49.    

    Tudi pozdrav ? 

    Tudi. Pogledal 

    me je. Ali sio mu ni 

    v glavo, kako naj

    vem za njegove misli! 

    Dajte mi dopisnico.

    Sem jo ze oddal na posto.

    Ze ? Molcal je 

    nekaj casa. Ustnice 

    so se pripravljale, da

    bi zopet spregovoril. 

    Spregovoril je, plaho

    in trepetajoce.

    Ali bi dobil dopusta ?

    Ne vem ; tezko 

    bo slo. 

    Samo pet dni. 

    Se nisem bil. Triintrideset . . .

    Dobro, to vem. 

    Vprasajte ! Morda. V 

    petih dneh ste komaj 

    doma ... 

    Samo da vidim 

    deco in zeno . . . 

    Sel je.

    Ko se je vrnil, 

    je stal nekaj casa ob 

    strani, kot da se ne 

    upa vprasati. 

    Kai je ? 

    Gospod! Katerega 

    leta sem rojen ? 

    Kako ? s m ga

    vprasal zavzet. 

    Vprasali so me, 

    radi dopusta. Ce bi 

    izracunali. (Vcasi mi je rekel ti, vcasi

    vi, kot jaz njemu.)

    Develitindvajset let

    imam. 

    Povedal sem mu 

    letnico, ki jo je ponovil 

    in odsel z njio.

    Dopusta ni dobi, 

    za mano v vrsti ni 

    stal in oci mu niso 

    plavale za gozdovi 

    in dalec za zarjo.

    Vaso Mijatovic !

    Dolge vrste niso 

    se zganile. Stale so

    mrtve kot plave figure,

    naslikane na

    stene, pripravljene, 

    da se pomeri nanje 

    in ustreli. 

    Vaso Mijatovic ! 

    Nihce se ni oglasil.

    Kje je ? V zaporuga

    ni, nikjer ga ni.

    Klic je odmeval 

    po vsem dvoriscu, po 

    vseh kotih in mostovzih -

    clovek se 

    ni oglasil na to ime.

    Pred nekaj dnevi so 

    klicali nekoga ravno 

    tako, kot danes njega, 

    in ki se tudi na 

    dvoriscu ni vec oglasil. 

    Tega pa ne vem, 


    Italijanske vojaske 

    naprave v Dolomitih 

    na lasko-tirolski meji. 


    STRAN 401

    ce je bil brez duse, 

    kot ta Vaso Mijatovic, 

    ki je breztelesen 

    ob belem dnevu vzbujal 

    strah.

    Ta, ki je stal 

    vedno tesno poleg 

    mene, je dejal, da je 

    videl Vaso Mijatovica, ko je bezal v

    gozd. Drugi je dejal, 

    da ga je videl dve 

    dolgi uri stati nepremicno 

    ob Muri in 

    zreti vanjo. Ko se je 

    za hip ozrl, ni vedel, 

    ali se je prekucnil v 

    vodo ali v senco kostanjev 

    in skopnel. 

    Nihce ni znal kaj 

    gotovega o njem. 

    Debeli cetovodjia 

    pa ga je crtal iz svoje 

    liste, nasmehnil se in 

    dejal: Hvala Bogu,

    sitnosti bo manj ! 


    Fant.

    Poljski spisal Bolesl. Prus ; 

    prelozil Al. Benkovic. 

        (Dalje.)

    V vasi ni nikdo 

    zvedel, zakaj je umrla

    Rozalka. Dekie je 

    umrlo -- zalostno ! 

    Je bilo ze tako namenjeno. Ali v vasi 

    umre samo en otrok 

    na leto ? Saj jih vendar

    vendo dosti vzame 

    smrt ! 

    Tretjega dne so 

    polozili Rozalko v

    naglo pooblano rakev 

    s crnim krizem, 

    rakev dejali na gnojni

    voz ter jo z dvema 

    voloma odpeljali za 

    vas tjakaj, kjer nad

    razpadlimi grobovi 

    cujejo trohneli krizi 

    in bele breze. Na grapavi 

    cesti se je krsta 

    nagnila nekoliko na 

    stran, in Toncek, ki 

    se je, gredoc za vozom,

    drzal materinega 

    krila, je pomislil: 

    Hudo mora biti 

    Rozalki, ko se tako 

    preklada in na stran prevraca ! ...

    Nato pa je duhovnik rakev poskropil 

    z blagoslovljeno vodo, 

    stirje fantje so jo 

    na jermenih spustili 

    v grob, jo zasuli s 

    prstjo -- in vsega je 

    bilo konec. 

    Grici s sumecim 

    lesom ter i tisti, na 

    katerih je rastlo grmovje, 

    so ostali tam, 


    Italijanski aplinci 

    plezajo po lestvah

    k prvim postojankam.  

     


Description

Save description
  • 46.0513966||14.50597659999994||

    ||1
Location(s)
  • Story location
Login and add location




Login to edit the languages

Login to edit the fronts
  • Italian Front

Login to add keywords
  • Propaganda

Login and add links

Notes and questions

Login to leave a note