Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 4

• November 28, 2018 11:44:19 Νικόλαος Παππάς

  STEVILKA 49.    

  Tudi pozdrav ? 

  Tudi. Pogledal 

  me je. Ali sio mu ni 

  v glavo, kako naj

  vem za njegove misli! 

  Dajte mi dopisnico.

  Sem jo ze oddal na posto.

  Ze ? Molcal je 

  nekaj casa. Ustnice 

  so se pripravljale, da

  bi zopet spregovoril. 

  Spregovoril je, plaho

  in trepetajoce.

  Ali bi dobil dopusta ?

  Ne vem ; tezko 

  bo slo. 

  Samo pet dni. 

  Se nisem bil. Triintrideset . . .

  Dobro, to vem. 

  Vprasajte ! Morda. V 

  petih dneh ste komaj 

  doma ... 

  Samo da vidim 

  deco in zeno . . . 

  Sel je.

  Ko se je vrnil, 

  je stal nekaj casa ob 

  strani, kot da se ne 

  upa vprasati. 

  Kai je ? 

  Gospod! Katerega 

  leta sem rojen ? 

  Kako ? s m ga

  vprasal zavzet. 

  Vprasali so me, 

  radi dopusta. Ce bi 

  izracunali. (Vcasi mi je rekel ti, vcasi

  vi, kot jaz njemu.)

  Develitindvajset let

  imam. 

  Povedal sem mu 

  letnico, ki jo je ponovil 

  in odsel z njio.

  Dopusta ni dobi, 

  za mano v vrsti ni 

  stal in oci mu niso 

  plavale za gozdovi 

  in dalec za zarjo.

  Vaso Mijatovic !

  Dolge vrste niso 

  se zganile. Stale so

  mrtve kot plave figure,

  naslikane na

  stene, pripravljene, 

  da se pomeri nanje 

  in ustreli. 

  Vaso Mijatovic ! 

  Nihce se ni oglasil.

  Kje je ? V zaporuga

  ni, nikjer ga ni.

  Klic je odmeval 

  po vsem dvoriscu, po 

  vseh kotih in mostovzih -

  clovek se 

  ni oglasil na to ime.

  Pred nekaj dnevi so 

  klicali nekoga ravno 

  tako, kot danes njega, 

  in ki se tudi na 

  dvoriscu ni vec oglasil. 

  Tega pa ne vem, 

  
  

  Italijanske vojaske 

  naprave v Dolomitih 

  na lasko-tirolski meji. 

  
  

  STRAN 401

  ce je bil brez duse, 

  kot ta Vaso Mijatovic, 

  ki je breztelesen 

  ob belem dnevu vzbujal 

  strah.

  Ta, ki je stal 

  vedno tesno poleg 

  mene, je dejal, da je 

  videl Vaso Mijatovica, ko je bezal v

  gozd. Drugi je dejal, 

  da ga je videl dve 

  dolgi uri stati nepremicno 

  ob Muri in 

  zreti vanjo. Ko se je 

  za hip ozrl, ni vedel, 

  ali se je prekucnil v 

  vodo ali v senco kostanjev 

  in skopnel. 

  Nihce ni znal kaj 

  gotovega o njem. 

  Debeli cetovodjia 

  pa ga je crtal iz svoje 

  liste, nasmehnil se in 

  dejal: Hvala Bogu,

  sitnosti bo manj ! 

  
  

  Fant.

  Poljski spisal Bolesl. Prus ; 

  prelozil Al. Benkovic. 

      (Dalje.)

  V vasi ni nikdo 

  zvedel, zakaj je umrla

  Rozalka. Dekie je 

  umrlo -- zalostno ! 

  Je bilo ze tako namenjeno. Ali v vasi 

  umre samo en otrok 

  na leto ? Saj jih vendar

  vendo dosti vzame 

  smrt ! 

  Tretjega dne so 

  polozili Rozalko v

  naglo pooblano rakev 

  s crnim krizem, 

  rakev dejali na gnojni

  voz ter jo z dvema 

  voloma odpeljali za 

  vas tjakaj, kjer nad

  razpadlimi grobovi 

  cujejo trohneli krizi 

  in bele breze. Na grapavi 

  cesti se je krsta 

  nagnila nekoliko na 

  stran, in Toncek, ki 

  se je, gredoc za vozom,

  drzal materinega 

  krila, je pomislil: 

  Hudo mora biti 

  Rozalki, ko se tako 

  preklada in na stran prevraca ! ...

  Nato pa je duhovnik rakev poskropil 

  z blagoslovljeno vodo, 

  stirje fantje so jo 

  na jermenih spustili 

  v grob, jo zasuli s 

  prstjo -- in vsega je 

  bilo konec. 

  Grici s sumecim 

  lesom ter i tisti, na 

  katerih je rastlo grmovje, 

  so ostali tam, 

  
  

  Italijanski aplinci 

  plezajo po lestvah

  k prvim postojankam.  

   

  
  

  • Revert to this revision

Description