Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 3

• May 18, 2018 03:07:59 Νικόλαος Παππάς

  STRAN 400.                           ILUSTRIRANI GLASNIK                 STEVILKA 49.

  
  

   stolpec 1 

  Vaso.

  France Bevk. 

  Na nase dvorisce je sijalo

  solnce. Vse grajske stene

  so ga bile polne in so ga

  sipale nam na obraze in 

  na tlak. Dolge vrste se

  niso premaknile, kot pri-

  bite, glave se niso zga-

  nile. Gledale so nekam na

  stene, kjer je bilaa - posli-

  kana vojska. Tudi na saših obrazih je

  bila naslikana vojska, bolj pravilno in

  lepše kot na mrtve stene. 

       Visok, trd glas je bil bral imena, ki 

  so se odbijala ob stenah in se iskala kri-

  žem prepletaje v velikem prostoru.

          "Vaso Mijatovič." 

           Molk. Dolge vrste niso sople. Nihče

  se ni oglasil.

         "Vaso Mijatovič." 

         Vaso je stal mir-

  no, nerodno, noge je

  imel lahko upognje-

  ne, prste napol sklju-

  čene, glavo je nosil

  nekoliko naprej, kot

  bi neprestano vpra-

  ševal bogznakaj, za-

  rjavel je bil, črnook,

  z ostrimi in ličnimi

  kostmi, lasje in zna-

  čilne kocinice pod

  spodnjo, precej ve-

  liko ustnico, so bile

  vranje črne.

       Njegove oči niso

  bile nikdar mirne.

  Neprestano so iska-

  le nekaj tam daleč

  preko poslopij in rek

  in gozdov in celo

  preko zarje se mu je

  mudilo. Kam je le

  hotel s svojimi očmi ?

        "Bošnjak, kje si ?"

         Naenkrat se je 

  znašle doma, med

  belimi, bliščečimi ste-

  nami in med obrazi,

  poslikanimi z vojsko.

  Nasmehnil se je in 

  stisnil ramena, kot bi

  ga bilo sram. Nato 

  je stegnil vrat, odprl

  usta in pogledal.

      "Bestija !"

       "Kanalja ! Gleda 

  in molči !"

       "Odpri usta !"

        Vaso je odprl u-

  sta in dejal zamolklo

  zategnjeno "Hier !"

  Se tu se mu je za-

  pletel jezik med zobe.

       "K raportu ! Rabi

  jezik !"

       Vaso je odprl oči

  na široko, premotril

  vse z dolgim, ostrim pogledom in posluhnil.

  Nič več zanj. Nato je zaprl oči za hip,

  sklonil glavo, premotril nas s sramežljivim 

  nasmehom kot osramočeni otrok.

        "Cemu greš k raportu ?"

        Zamomljal je nekaj nerazumljivega in 

  zopet gledal kot osramočeni otrok.

                        *

  Ko smo sedeli na tleh za dolgo vrsto 

  puš kinih piramid, in polleže dremali, go-

  vorili in kadili, se je pomaknil do mene.

  
  

   stolpec 2 

  Nasmehnil se mi je skozi počasen, za-

  mišljen pogled.

       "Imaš cigareto ?"

       "Nimam, brate."

       Vsi so kadili. Dišeče listje je širilo

  cel vzduh. Par rok je pisalo dopisnice na 

  kolenih, eden je pri tem šepetal polglasno 

  z ustnicami.

        "Nimaš ?" se mu je zapletel jezik.

  Postal je zamišljen.

         Spomnil sem se na raport.

       "Koliko dni si dobil ?"

      Mislil sem, da mi ne bo povedal. Tri-

  krat je pogledal v mene in trikrat zopet 

  preko mene, trikrat se mu je zapletel 

  jezik, pa je umolknil. Ko je ubral obraz 

  v silno resne gube, mi je dejal:

        "Deset dni poostrenega"

        "Kaj si napravil ?'

        "Nič."

         "Nekaj je bilo."

         "Glava me je bolela. Zjutraj sem šel

  
  

   napis 

  Slike s soške fronte: 1. Zaslišavanje laških ujetnikov. - 2. Osvojeni strelski 

  jarek z mrtvimi italijanskimi vojaki. - 3. Zaplenjeni 28 centimetrski možnar.

  
  

           v gozd in sem tam ležal...pod drevesi...

  tako..."

       Gledal me je milo, kot da čaka usmi-

  ljenja od mene. Jezik se mu je bil za-

  pletel tako, da je obstal.

       "Alii nisi kradel ?"

       "Kradel... Ni-ni-sem...Spal sem."

       "Vaso Mijatovič, ti nimaš duše," mu

  je dejal pred dnevi nekdo. In od tistega

  časa me je neprestano preganjala misel,

  kakšen mora biti človek, če je brez duše,

  in posebno, če je Vaso Mijatovič. 

  
  

   stolpec 3 

       "Kje te tvoj dom, Vaso Mijatovič ?"

       "Selo Nemanje. Zeno imam in deco.

  Dolgo jih nisem videl. Triintrideset me-

  secev. Pisal sem, a pisem nisem dobil.

  Daleč je to. Ali pridejo pisma od tam ?"

       "Morala bi priti," sem dejal in molčal.

  Molčal je tudi on in me gledal.

       "Ne vem, če so živi...Imaš pa-

  pirja ?"

       "Imam," sem dejal.

       "Hočeš li pisati pismo težakinji Va-

  siliji, ženi moji, materi moje dece ?"

       "Hočem." Segel sem v žep.

       "Piši:  ,Draga moja žena ! Jaz Tvoj mož 

  Vaso..."

       "Počakajte ! Ne znate pisati ?"

       "Nisem hodil v šolo. Tudi moja žena, 

  težakinja Vasilija, ni hodila v šolo, pa zna

  pisati. Zakaj mi ne piše ?..."

        Mokre oči so se mu živo svetile, ko

  je gledal name, ki sem del dopisnico na

  koleno in pripravil svinčnik. Piramide

  pušk so metale 

  svoja senčna oko-

  stja naravnost na

  nas, zavite v prah,

  napolspeče, napol

  brez življenja. Ne-

  kdo je ječal, bled 

  obraz je postal v

  spanju zamodrel.

       "Tedaj: ,Dra-

  ga...

         ... Tvoj mož

  Vaso pozdravljam 

  prvo Tebe, moja 

  težakinja Vasilija,

  in mojo drago deco

  in teto Marino in

  vse one, ki ste jo-

  kali takrat, ko sem 

  šel. Draga moja

  žena, že triintri-

  deset mesecev ne

  vem nič, kaj se je 

  zgodilo z vami, če

  ste umrli, ali ste

  še živi - če niste

  umrli vsi, pisali bi

  bili. Kaj se je zgo-

  dilo z vami ? Ali 

  ste v vojski ? Se v

  vojski nismo po-

  mrli vsi. Draga mo-

  ja žena, pisal sem 

  mnogo od povsodi

  Tebi, moji deci in 

  vsem skupaj. Piši

  in prejmi pozdrave 

  zase in za teto

  Marino. Dolgo se 

  nismo videli, kma- 

  lu se bomo. Draga 

  moja' ..."

        Dopisnica je 

  bila popisana do 

  konca, komaj je 

  bilo še prostora 

  za pozdrav.

          "Auf !"

      Planili smo kvišku v solnce in za-

  grabili za puške, pozabivški vse.

                      *

        Drugi dan je bila nedelja. Sedeli so na

  obširnem prostoru in se dolgočasili, leno 

  se pogovarjajoč o tisoč za navadne ljudi

  nezanimivih stvareh, ki so nas mučile dan

  na dan. Vaso me je poiskal.

      "Kaj bi?"

      "Dodajte pozdrav, pišite, naj pišejo

  gotovo." -- "Sem zapisal." 

  
  

  
  

  • Revert to this revision

Description