Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 5
Transcription
Transcription history
-
STRAAN 402 ILUSTRIRANI GLASNIK STEVILKA 49.
kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na
piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano
dalje svojo pot, ceprav v vasi
ene deklice ni bilo vec.
Teden dni so govorili o njej, potem
pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem,
svez grob, na katerem je samo
veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.
Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal
tudi kobilice...
Pozimi so vaski otroci hodili v solo.
Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene
pomoci pri gospodarstvu, temvec
celo zapreke, se je posvetovala s stricem
Andrejem in odlocila, da da fanta v solo.
Ali me bodo v soli naucili staviti
vetrne mline ? je vprasal Toncek.
Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.
Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla
s strahom k ucitelju. Ko je stopila k
njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da
{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }
je popravljal stari kozuh. Globoko se mu
je priklonila, oddala prinesene novce in rekla:
Klanjam se vam, gospod ucitelj, in
prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza
vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko
kakor lasten oce...
Gospod, kateremu je slama gledala iz
raztrganih cevljev, in prijel Toncka za
brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal:
Zal decek, je rekel. No, kaj pa
znas?
Zal je, to je res, je naglo rekla mati,
zadovoljna nad temi besedami, a mislim ,
da ne zna dosti.
Kako to ? Saj ste vendar njegova
mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je
naucil ? je vprasal ucitelj.
Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?
Zenska sem in se ne brigam dosti za take
reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati
drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....
Tako je bil decek vpljian v solo. Ker
pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset
grosev, je v pomirjenje sklicala v
hiso nekaj sosedov in se posvetoval z
njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v
solo in da je toliko zrtvovala zanj.
He ! je rekel edem izmed gospodarjev ;
ucitelju se placa iz obcinskega
denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo
treba placati nicesar. A on gleda na to,
in take, ki mu ne placajo posebej, uci
slabeje.
Ali je pa dober ucenik ?
No, je ze ! ... Pravijo, da je malo
norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant
hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna
celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj
gor.
Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar.
To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali
se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi:
Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot
kak pisar ...
Nekaj dni potem je sel Toncek prvikrat
solo. Zdela se mu je ravno taka,
kakor tista soba
v krcmi, kjer
stoji tocilnica,
klopi pa so stale
v njej ena za
drugo kakor v
cerkvi. Samo,
da je bila pec
pocena in da se
vrata niso zapirala ;
zato je
malo zeblo. Otroci
so imeli
zardele obraze
in so roke drzali
v rokavih ;
ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v
kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki
se niso poznali crk, in ura se je zacela.
Spomnil se je matere in sklenil, da
se hoce odlikovati.
Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi
prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke.
Glejte, otroci, je rekel. To crko
si je lahko zapomniti, na videz je taka,
kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se
Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte:
a..... a.... a....
A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda.
Vse je posekal rezki gias Tonckov,
a ucitelj se se ni zmenil zanj.
Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena
je bila njegova castizeljnost.
Ucitelj je narisal drugo crko.
To crko, je rekel, si se laze za pomnite,
ker je podobna presti. Ali ste
ze videli presto ?
Vojta jo je videl, mi pa se ne....
se je oglasil eden.
No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite :
be ! be !
Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v
trobente in zabolil kakor leto staro tele.
Po soli se je razlegel smeh, ucitelj
pa se je stresel od jeze.
Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte
ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil
hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo !
Decek je kar obstrmel, a preden se
je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa
iz sole prijela za rame, ga potegnila na
sredo sole in polozila.
Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni,
ko je ze zacutil par krepkih udarcev
in slisal ukorQ
Da ne bos tutil, malopridnez !
Nato so ga izpustili. Decek se je
otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle
vode, ter sel na svoje mesto.
Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko,
otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela
se je izkusnja .
{Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih
avtomobilnih vozovih. }
Prvi je odgovarjal Toncek.
Kako se zove ta crka ? je vprasal
ucitelj. A je odgovoril decek.
A druga ?
Toncek je molcal.
Ponovi : be !
Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal
decek, ker si je bil zapomnil, da v soli
ni dovoljeno -- boliti.
Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo
z njim !
-
STRAAN 402 ILUSTRIRANI GLASNIK STEVILKA 49.
kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na
piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano
dalje svojo pot, ceprav v vasi
ene deklice ni bilo vec.
Teden dni so govorili o njej, potem
pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem,
svez grob, na katerem je samo
veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.
Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal
tudi kobilice...
Pozimi so vaski otroci hodili v solo.
Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene
pomoci pri gospodarstvu, temvec
celo zapreke, se je posvetovala s stricem
Andrejem in odlocila, da da fanta v solo.
Ali me bodo v soli naucili staviti
vetrne mline ? je vprasal Toncek.
Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.
Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla
s strahom k ucitelju. Ko je stopila k
njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da
{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }
je popravljal stari kozuh. Globoko se mu
je priklonila, oddala prinesene novce in rekla:
Klanjam se vam, gospod ucitelj, in
prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza
vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko
kakor lasten oce...
Gospod, kateremu je slama gledala iz
raztrganih cevljev, in prijel Toncka za
brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal:
Zal decek, je rekel. No, kaj pa
znas?
Zal je, to je res, je naglo rekla mati,
zadovoljna nad temi besedami, a mislim ,
da ne zna dosti.
Kako to ? Saj ste vendar njegova
mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je
naucil ? je vprasal ucitelj.
Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?
Zenska sem in se ne brigam dosti za take
reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati
drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....
Tako je bil decek vpljian v solo. Ker
pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset
grosev, je v pomirjenje sklicala v
hiso nekaj sosedov in se posvetoval z
njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v
solo in da je toliko zrtvovala zanj.
He ! je rekel edem izmed gospodarjev ;
ucitelju se placa iz obcinskega
denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo
treba placati nicesar. A on gleda na to,
in take, ki mu ne placajo posebej, uci
slabeje.
Ali je pa dober ucenik ?
No, je ze ! ... Pravijo, da je malo
norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant
hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna
celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj
gor.
Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar.
To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali
se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi:
Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot
kak pisar ...
Nekaj dni potem je sel Toncek prvikrat
solo. Zdela se mu je ravno taka,
kakor tista soba
v krcmi, kjer
stoji tocilnica,
klopi pa so stale
v njej ena za
drugo kakor v
cerkvi. Samo,
da je bila pec
pocena in da se
vrata niso zapirala ;
zato je
malo zeblo. Otroci
so imeli
zardele obraze
in so roke drzali
v rokavih ;
ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v
kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki
se niso poznali crk, in ura se je zacela.
Spomnil se je matere in sklenil, da
se hoce odlikovati.
Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi
prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke.
Glejte, otroci, je rekel. To crko
si je lahko zapomniti, na videz je taka,
kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se
Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte:
a..... a.... a....
A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda.
Vse je posekal rezki gias Tonckov,
a ucitelj se se ni zmenil zanj.
Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena
je bila njegova castizeljnost.
Ucitelj je narisal drugo crko.
To crko, je rekel, si se laze za pomnite,
ker je podobna presti. Ali ste
ze videli presto ?
Vojta jo je videl, mi pa se ne....
se je oglasil eden.
No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite :
be ! be !
Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v
trobente in zabolil kakor leto staro tele.
Po soli se je razlegel smeh, ucitelj
pa se je stresel od jeze.
Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte
ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil
hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo !
Decek je kar obstrmel, a preden se
je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa
iz sole prijela za rame, ga potegnila na
sredo sole in polozila.
Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni,
ko je ze zacutil par krepkih udarcev
in slisal ukorQ
Da ne bos tutil, malopridnez !
Nato so ga izpustili. Decek se je
otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle
vode, ter sel na svoje mesto.
Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko,
otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela
se je izkusnja .
{Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih
avtomobilnih vozovih. }
Prvi je odgovarjal Toncek.
Kako se zove ta crka ? je vprasal
ucitelj. A je odgovoril decek.
A druga ?
Toncek je molcal.
Ponovi : be !
Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal
decek, ker si je bil zapomnil, da v soli
ni dovoljeno -- boliti.
Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo z njim !
-
STRAAN 402 ILUSTRIRANI GLASNIK STEVILKA 49.
kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na
piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano
dalje svojo pot, ceprav v vasi
ene deklice ni bilo vec.
Teden dni so govorili o njej, potem
pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem,
svez grob, na katerem je samo
veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.
Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal
tudi kobilice...
Pozimi so vaski otroci hodili v solo.
Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene
pomoci pri gospodarstvu, temvec
celo zapreke, se je posvetovala s stricem
Andrejem in odlocila, da da fanta v solo.
Ali me bodo v soli naucili staviti
vetrne mline ? je vprasal Toncek.
Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.
Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla
s strahom k ucitelju. Ko je stopila k
njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da
{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }
je popravljal stari kozuh. Globoko se mu
je priklonila, oddala prinesene novce in rekla:
Klanjam se vam, gospod ucitelj, in
prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza
vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko
kakor lasten oce...
Gospod, kateremu je slama gledala iz
raztrganih cevljev, in prijel Toncka za
brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal:
Zal decek, je rekel. No, kaj pa
znas?
Zal je, to je res, je naglo rekla mati,
zadovoljna nad temi besedami, a mislim ,
da ne zna dosti.
Kako to ? Saj ste vendar njegova
mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je
naucil ? je vprasal ucitelj.
Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?
Zenska sem in se ne brigam dosti za take
reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati
drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....
Tako je bil decek vpljian v solo. Ker
pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset
grosev, je v pomirjenje sklicala v
hiso nekaj sosedov in se posvetoval z
njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v
solo in da je toliko zrtvovala zanj.
He ! je rekel edem izmed gospodarjev ;
ucitelju se placa iz obcinskega
denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo
treba placati nicesar. A on gleda na to,
in take, ki mu ne placajo posebej, uci
slabeje.
Ali je pa dober ucenik ?
No, je ze ! ... Pravijo, da je malo
norcav, uci pa,
-
STRAAN 402 ILUSTRIRANI GLASNIK STEVILKA 49.
kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na
piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano
dalje svojo pot, ceprav v vasi
ene deklice ni bilo vec.
Teden dni so govorili o njej, potem
pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem,
svez grob, na katerem je samo
veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.
Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal
tudi kobilice...
Pozimi so vaski otroci hodili v solo.
Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene
pomoci pri gospodarstvu, temvec
celo zapreke, se je posvetovala s stricem
Andrejem in odlocila, da da fanta v solo.
Ali me bodo v soli naucili staviti
vetrne mline ? je vprasal Toncek.
Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.
Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla
s strahom k ucitelju. Ko je stopila k
njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da
{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }
je popravljal stari kozuh. Globoko se mu
je priklonila, oddala prinesene novce in rekla:
Klanjam se vam, gospod ucitelj, in
prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza
vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko
kakor lasten oce...
Gospod, kateremu je slama gledala iz
raztrganih cevljev, in prijel Toncka za
brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal:
Zal decek, je rekel. No, kaj pa
znas?
Zal je, to je res, je naglo rekla mati,
zadovoljna nad temi besedami, a mislim ,
da ne zna dosti.
Kako to ? Saj ste vendar njegova
mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je
naucil ? je vprasal ucitelj.
Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?
Zenska sem in se ne brigam dosti za take
reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil, ta moj Toncek,
to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati
drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....
Tako je bil decek vpljian v solo. Ker
pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset
grosev, je v pomirjenje sklicala v
Description
Save description- 46.0513966||14.50597659999994||||1
Location(s)
Story location
- ID
- 3669 / 43882
Login to edit the languages
Login to edit the fronts
- Italian Front
Login to add keywords
- Propaganda
Login to leave a note