Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 5

Edit transcription:
...
Transcription saved
Enhance your transcribing experience by using full-screen mode

Transcription

You have to be logged in to transcribe. Please login or register and click the pencil-button again

STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

dalje svojo pot, ceprav v vasi 

ene deklice ni bilo vec. 

   Teden dni so govorili o njej, potem 

pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

svez grob, na katerem je samo 

veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

tudi kobilice...

 Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

pomoci pri gospodarstvu, temvec 

celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

Ali me bodo v soli naucili staviti 

vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

  Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

kakor lasten oce...

Gospod, kateremu je slama gledala iz 

raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

znas? 

Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

da ne zna dosti.

Kako to ? Saj ste vendar njegova 

mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

naucil ? je vprasal ucitelj.

Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

grosev, je v pomirjenje sklicala v  

 hiso nekaj sosedov in se posvetoval z 

njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v 

solo in da je toliko zrtvovala zanj. 

He ! je rekel edem izmed gospodarjev ; 

ucitelju se placa iz obcinskega 

denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo 

treba placati nicesar. A on gleda na to, 

in take, ki mu ne placajo posebej, uci 

slabeje. 

Ali je pa dober ucenik ? 

No, je ze ! ... Pravijo, da je malo 

norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant 

hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna

celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj 

gor.

Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar. 

To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali 

se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi: 

Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot 

kak pisar ...

Nekaj dni potem je sel Toncek prvikratmissing 

solo. Zdela se mu je ravno taka, 

kakor tista soba 

v krcmi, kjer 

stoji tocilnica,

klopi pa so stale 

v njej ena za 

drugo kakor v 

cerkvi. Samo, 

da je bila pec

pocena in da se 

vrata niso zapirala ; 

zato je 

malo zeblo. Otroci 

so imeli 

zardele obraze 

in so roke drzali 

v rokavih ; 

ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v 

kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki 

se niso poznali crk, in ura se je zacela. 

Spomnil se je matere in sklenil, da 

se hoce odlikovati. 

Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi 

prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke. 

Glejte, otroci, je rekel. To crko 

si je lahko zapomniti, na videz je taka, 

kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se 

Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte: 

a..... a.... a....

A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda. 

Vse je posekal rezki gias Tonckov, 

a ucitelj se se ni zmenil zanj.

Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena 

je bila njegova castizeljnost. 

Ucitelj je narisal drugo crko. 

To crko, je rekel, si se laze za pomnite, 

ker je podobna presti. Ali ste 

ze videli presto ?

Vojta jo je videl, mi pa se ne....

se je oglasil eden. 

No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite : 

be ! be ! 

Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v 

trobente in zabolil kakor leto staro tele. 

Po soli se je razlegel smeh, ucitelj

pa se je stresel od jeze. 

Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte 

ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil

hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo ! 

Decek je kar obstrmel, a preden se 

je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa 

iz sole prijela za rame, ga potegnila na 

sredo sole in polozila. 

Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni, 

ko je ze zacutil par krepkih udarcev 

in slisal ukorQ 

Da ne bos tutil, malopridnez ! 

Nato so ga izpustili. Decek se je

otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle 

vode, ter sel na svoje mesto. 

Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko, 

otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela 

se je izkusnja . 


{Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih 

avtomobilnih vozovih. }


Prvi je odgovarjal Toncek. 

Kako se zove ta crka ? je vprasal 

ucitelj. A je odgovoril decek. 

A druga ? 

Toncek je molcal. 

Ponovi : be !

 Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal 

decek, ker si je bil zapomnil, da v soli 

ni dovoljeno -- boliti. 

Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo

z njim !  

Transcription saved

STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

dalje svojo pot, ceprav v vasi 

ene deklice ni bilo vec. 

   Teden dni so govorili o njej, potem 

pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

svez grob, na katerem je samo 

veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

tudi kobilice...

 Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

pomoci pri gospodarstvu, temvec 

celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

Ali me bodo v soli naucili staviti 

vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


{Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

  Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

kakor lasten oce...

Gospod, kateremu je slama gledala iz 

raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

znas? 

Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

da ne zna dosti.

Kako to ? Saj ste vendar njegova 

mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

naucil ? je vprasal ucitelj.

Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

grosev, je v pomirjenje sklicala v  

 hiso nekaj sosedov in se posvetoval z 

njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v 

solo in da je toliko zrtvovala zanj. 

He ! je rekel edem izmed gospodarjev ; 

ucitelju se placa iz obcinskega 

denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo 

treba placati nicesar. A on gleda na to, 

in take, ki mu ne placajo posebej, uci 

slabeje. 

Ali je pa dober ucenik ? 

No, je ze ! ... Pravijo, da je malo 

norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant 

hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna

celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj 

gor.

Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar. 

To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali 

se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi: 

Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot 

kak pisar ...

Nekaj dni potem je sel Toncek prvikratmissing 

solo. Zdela se mu je ravno taka, 

kakor tista soba 

v krcmi, kjer 

stoji tocilnica,

klopi pa so stale 

v njej ena za 

drugo kakor v 

cerkvi. Samo, 

da je bila pec

pocena in da se 

vrata niso zapirala ; 

zato je 

malo zeblo. Otroci 

so imeli 

zardele obraze 

in so roke drzali 

v rokavih ; 

ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v 

kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki 

se niso poznali crk, in ura se je zacela. 

Spomnil se je matere in sklenil, da 

se hoce odlikovati. 

Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi 

prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke. 

Glejte, otroci, je rekel. To crko 

si je lahko zapomniti, na videz je taka, 

kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se 

Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte: 

a..... a.... a....

A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda. 

Vse je posekal rezki gias Tonckov, 

a ucitelj se se ni zmenil zanj.

Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena 

je bila njegova castizeljnost. 

Ucitelj je narisal drugo crko. 

To crko, je rekel, si se laze za pomnite, 

ker je podobna presti. Ali ste 

ze videli presto ?

Vojta jo je videl, mi pa se ne....

se je oglasil eden. 

No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite : 

be ! be ! 

Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v 

trobente in zabolil kakor leto staro tele. 

Po soli se je razlegel smeh, ucitelj

pa se je stresel od jeze. 

Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte 

ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil

hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo ! 

Decek je kar obstrmel, a preden se 

je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa 

iz sole prijela za rame, ga potegnila na 

sredo sole in polozila. 

Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni, 

ko je ze zacutil par krepkih udarcev 

in slisal ukorQ 

Da ne bos tutil, malopridnez ! 

Nato so ga izpustili. Decek se je

otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle 

vode, ter sel na svoje mesto. 

Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko, 

otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela 

se je izkusnja . 


{Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih 

avtomobilnih vozovih. }


Prvi je odgovarjal Toncek. 

Kako se zove ta crka ? je vprasal 

ucitelj. A je odgovoril decek. 

A druga ? 

Toncek je molcal. 

Ponovi : be !

 Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal 

decek, ker si je bil zapomnil, da v soli 

ni dovoljeno -- boliti. 

Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo

z njim !  


Transcription history
  • November 28, 2018 12:42:47 Νικόλαος Παππάς

    STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

    kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

    piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

    dalje svojo pot, ceprav v vasi 

    ene deklice ni bilo vec. 

       Teden dni so govorili o njej, potem 

    pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

    svez grob, na katerem je samo 

    veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

    Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

    tudi kobilice...

     Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

    Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

    pomoci pri gospodarstvu, temvec 

    celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

    Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

    Ali me bodo v soli naucili staviti 

    vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

    Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

    Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

    s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

    njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


    {Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


    je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

    je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

      Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

    prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

    vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

    kakor lasten oce...

    Gospod, kateremu je slama gledala iz 

    raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

    brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

    Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

    znas? 

    Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

    zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

    da ne zna dosti.

    Kako to ? Saj ste vendar njegova 

    mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

    naucil ? je vprasal ucitelj.

    Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

    Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

    reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

    to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

    to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

    drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

    Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

    pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

    grosev, je v pomirjenje sklicala v  

     hiso nekaj sosedov in se posvetoval z 

    njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v 

    solo in da je toliko zrtvovala zanj. 

    He ! je rekel edem izmed gospodarjev ; 

    ucitelju se placa iz obcinskega 

    denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo 

    treba placati nicesar. A on gleda na to, 

    in take, ki mu ne placajo posebej, uci 

    slabeje. 

    Ali je pa dober ucenik ? 

    No, je ze ! ... Pravijo, da je malo 

    norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant 

    hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna

    celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj 

    gor.

    Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar. 

    To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali 

    se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi: 

    Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot 

    kak pisar ...

    Nekaj dni potem je sel Toncek prvikratmissing 

    solo. Zdela se mu je ravno taka, 

    kakor tista soba 

    v krcmi, kjer 

    stoji tocilnica,

    klopi pa so stale 

    v njej ena za 

    drugo kakor v 

    cerkvi. Samo, 

    da je bila pec

    pocena in da se 

    vrata niso zapirala ; 

    zato je 

    malo zeblo. Otroci 

    so imeli 

    zardele obraze 

    in so roke drzali 

    v rokavih ; 

    ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v 

    kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki 

    se niso poznali crk, in ura se je zacela. 

    Spomnil se je matere in sklenil, da 

    se hoce odlikovati. 

    Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi 

    prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke. 

    Glejte, otroci, je rekel. To crko 

    si je lahko zapomniti, na videz je taka, 

    kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se 

    Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte: 

    a..... a.... a....

    A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda. 

    Vse je posekal rezki gias Tonckov, 

    a ucitelj se se ni zmenil zanj.

    Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena 

    je bila njegova castizeljnost. 

    Ucitelj je narisal drugo crko. 

    To crko, je rekel, si se laze za pomnite, 

    ker je podobna presti. Ali ste 

    ze videli presto ?

    Vojta jo je videl, mi pa se ne....

    se je oglasil eden. 

    No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite : 

    be ! be ! 

    Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v 

    trobente in zabolil kakor leto staro tele. 

    Po soli se je razlegel smeh, ucitelj

    pa se je stresel od jeze. 

    Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte 

    ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil

    hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo ! 

    Decek je kar obstrmel, a preden se 

    je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa 

    iz sole prijela za rame, ga potegnila na 

    sredo sole in polozila. 

    Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni, 

    ko je ze zacutil par krepkih udarcev 

    in slisal ukorQ 

    Da ne bos tutil, malopridnez ! 

    Nato so ga izpustili. Decek se je

    otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle 

    vode, ter sel na svoje mesto. 

    Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko, 

    otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela 

    se je izkusnja . 


    {Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih 

    avtomobilnih vozovih. }


    Prvi je odgovarjal Toncek. 

    Kako se zove ta crka ? je vprasal 

    ucitelj. A je odgovoril decek. 

    A druga ? 

    Toncek je molcal. 

    Ponovi : be !

     Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal 

    decek, ker si je bil zapomnil, da v soli 

    ni dovoljeno -- boliti. 

    Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo

    z njim !  


  • November 28, 2018 12:42:38 Νικόλαος Παππάς

    STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

    kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

    piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

    dalje svojo pot, ceprav v vasi 

    ene deklice ni bilo vec. 

       Teden dni so govorili o njej, potem 

    pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

    svez grob, na katerem je samo 

    veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

    Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

    tudi kobilice...

     Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

    Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

    pomoci pri gospodarstvu, temvec 

    celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

    Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

    Ali me bodo v soli naucili staviti 

    vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

    Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

    Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

    s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

    njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


    {Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


    je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

    je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

      Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

    prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

    vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

    kakor lasten oce...

    Gospod, kateremu je slama gledala iz 

    raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

    brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

    Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

    znas? 

    Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

    zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

    da ne zna dosti.

    Kako to ? Saj ste vendar njegova 

    mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

    naucil ? je vprasal ucitelj.

    Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

    Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

    reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

    to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

    to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

    drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

    Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

    pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

    grosev, je v pomirjenje sklicala v  

     hiso nekaj sosedov in se posvetoval z 

    njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v 

    solo in da je toliko zrtvovala zanj. 

    He ! je rekel edem izmed gospodarjev ; 

    ucitelju se placa iz obcinskega 

    denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo 

    treba placati nicesar. A on gleda na to, 

    in take, ki mu ne placajo posebej, uci 

    slabeje. 

    Ali je pa dober ucenik ? 

    No, je ze ! ... Pravijo, da je malo 

    norcav, uci pa, kolikor more. Moj fant 

    hodi k njemu sele tretje leto, pa ze zna

    celo abecedo... odzgoraj dol in odspodaj 

    gor.

    Kaj pa je to: abeceda ? je vprasal drugi gospodar. 

    To je ze nekaj, je rekel prvi. Ali 

    se niste slisali, da nas zupan veckrat pravi: 

    Ko bi znal vsaj abecedo, bi imel od obcine dohodkov najmanj tisoc rubljev, kot 

    kak pisar ...

    Nekaj dni potem je sel Toncek prvikratmissing 

    solo. Zdela se mu je ravno taka, 

    kakor tista soba 

    v krcmi, kjer 

    stoji tocilnica,

    klopi pa so stale 

    v njej ena za 

    drugo kakor v 

    cerkvi. Samo, 

    da je bila pec

    pocena in da se 

    vrata niso zapirala ; 

    zato je 

    malo zeblo. Otroci 

    so imeli 

    zardele obraze 

    in so roke drzali 

    v rokavih ; 

    ucitelj je hodil smtertja v kozuhu in v 

    kucmi. Toncka so posadili med tiste, ki 

    se niso poznali crk, in ura se je zacela. 

    Spomnil se je matere in sklenil, da 

    se hoce odlikovati. 

    Ucitelj je vzel kredo in z odrevenelimi 

    prsti je napisal na veliko leseno tablo nekake cacke. 

    Glejte, otroci, je rekel. To crko 

    si je lahko zapomniti, na videz je taka, 

    kakor bi kdo plesal kozacko, pravi pa se 

    Ji: A. Tiho tam, zijala ! ... Ponavljajte: 

    a..... a.... a....

    A! ... a! .... a..... so na en glas zavpili ucenci prvega razreda. 

    Vse je posekal rezki gias Tonckov, 

    a ucitelj se se ni zmenil zanj.

    Decka je to nekoliko zbodlo ; razzaljena 

    je bila njegova castizeljnost. 

    Ucitelj je narisal drugo crko. 

    To crko, je rekel, si se laze za pomnite, 

    ker je podobna presti. Ali ste 

    ze videli presto ?

    Vojta jo je videl, mi pa se ne....

    se je oglasil eden. 

    No, zapomnite si, da je presta po dobna ti-le crki, ki se imenuje B. Zaklicite : 

    be ! be ! 

    Zbor je zaklical: be ! be! In zdaj se je Toncek res pokazal. Roki je sklenil v 

    trobente in zabolil kakor leto staro tele. 

    Po soli se je razlegel smeh, ucitelj

    pa se je stresel od jeze. 

    Hej ! je zakrical nad Tonckom. Poglejte 

    ga predrzneza ! Iz sole bi rad naredil

    hlev ! Takoj ga denite na izpodbujo ! 

    Decek je kar obstrmel, a preden se 

    je zavedel, sta ga bila dva najmocnejsa 

    iz sole prijela za rame, ga potegnila na 

    sredo sole in polozila. 

    Toncek se ni prav vedel, kaj to pomeni, 

    ko je ze zacutil par krepkih udarcev 

    in slisal ukorQ 

    Da ne bos tutil, malopridnez ! 

    Nato so ga izpustili. Decek se je

    otresel kakor pes, potegnjen iz mrzle 

    vode, ter sel na svoje mesto. 

    Ucitelj je narisal tretjo in cetrto crko, 

    otroci so jo nazvali z enim glasom in pricela 

    se je izkusnja . 


    {Italijanski ranjenci iz bijev pri Plaveh v ambulancnih 

    avtomobilnih vozovih. }


    Prvi je odgovarjal Toncek. 

    Kako se zove ta crka ? je vprasal 

    ucitelj. A je odgovoril decek. 

    A druga ? 

    Toncek je molcal. 

    Ponovi : be !

     Saaj nisem neumen ! je zagodrnjal 

    decek, ker si je bil zapomnil, da v soli 

    ni dovoljeno -- boliti. 

    Kljubujes, malopridnez ? Na izpodbujo z njim !  


  • November 28, 2018 12:06:02 Νικόλαος Παππάς

    STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

    kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

    piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

    dalje svojo pot, ceprav v vasi 

    ene deklice ni bilo vec. 

       Teden dni so govorili o njej, potem 

    pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

    svez grob, na katerem je samo 

    veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

    Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

    tudi kobilice...

     Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

    Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

    pomoci pri gospodarstvu, temvec 

    celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

    Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

    Ali me bodo v soli naucili staviti 

    vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

    Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

    Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

    s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

    njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


    {Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


    je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

    je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

      Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

    prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

    vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

    kakor lasten oce...

    Gospod, kateremu je slama gledala iz 

    raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

    brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

    Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

    znas? 

    Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

    zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

    da ne zna dosti.

    Kako to ? Saj ste vendar njegova 

    mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

    naucil ? je vprasal ucitelj.

    Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

    Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

    reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

    to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

    to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

    drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

    Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

    pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

    grosev, je v pomirjenje sklicala v  

     hiso nekaj sosedov in se posvetoval z 

    njimi, je li prav, da bo Toncek hodil v 

    solo in da je toliko zrtvovala zanj. 

    He ! je rekel edem izmed gospodarjev ; 

    ucitelju se placa iz obcinskega 

    denarja. Za tega svojeglavca vam ni bilo 

    treba placati nicesar. A on gleda na to, 

    in take, ki mu ne placajo posebej, uci 

    slabeje. 

    Ali je pa dober ucenik ? 

    No, je ze ! ... Pravijo, da je malo 

    norcav, uci pa, 


  • November 28, 2018 12:01:54 Νικόλαος Παππάς

    STRAAN 402                     ILUSTRIRANI GLASNIK                   STEVILKA 49.

    kjer so bili. V dolini so pastirji igrali na 

    piscalke kot poprej in zivljenje je slo neprestano

    dalje svojo pot, ceprav v vasi 

    ene deklice ni bilo vec. 

       Teden dni so govorili o njej, potem 

    pa so pozabili nanjo ; grob je ostal zapuscem, 

    svez grob, na katerem je samo 

    veter vzdihoval in so cvrcale poljske kobilice.

    Potem pa je se sneg zapadel ter pregnal 

    tudi kobilice...

     Pozimi so vaski otroci hodili v solo. 

    Ker mati od Toncka ni pricakovala nobene

    pomoci pri gospodarstvu, temvec 

    celo zapreke, se je posvetovala s stricem 

    Andrejem in odlocila, da da fanta v solo. 

    Ali me bodo v soli naucili staviti 

    vetrne mline ? je vprasal Toncek. 

    Kaj se ! A nauce te pisati v kanceliji, ako bos priden.

    Vdova je torej zavila strideset grosev v vozel, vzela decka za roko ter sla

    s strahom k ucitelju. Ko je stopila k 

    njemu v sobo, ga je naletela pri tem, da 


    {Izza desete soske bitke. -- Zidani laski strelski jarki. }


    je popravljal stari kozuh. Globoko se mu 

    je priklonila, oddala prinesene novce in rekla: 

      Klanjam se vam, gospod ucitelj, in 

    prosim vaw, gospod, da bi tega nemarneza 

    vzeli v pouk in mu ne prizanasali z roko 

    kakor lasten oce...

    Gospod, kateremu je slama gledala iz 

    raztrganih cevljev, in prijel Toncka za 

    brado, mu pogledal v oxi in ga potapljal: 

    Zal decek, je rekel. No, kaj pa 

    znas? 

    Zal je, to je res, je naglo rekla mati, 

    zadovoljna nad temi besedami, a mislim , 

    da ne zna dosti.

    Kako to ? Saj ste vendar njegova 

    mati, a ne veste, kaj zna in cesa se je 

    naucil ? je vprasal ucitelj.

    Kako pa bi jaz vedela, kaj on zna ?

    Zenska sem in se ne brigam dosti za take 

    reci. Cesa se je pa ucil, ta moj Toncek,

    to vem, da se je ucil, ta moj Toncek, 

    to vem, da se je ucil pasti zivino, sekati 

    drva, vodo vleci iz vodnjaka in se kaj drugega....

    Tako je bil decek vpljian v solo. Ker 

    pa se je materi skoda zdelo tistih stirideset 

    grosev, je v pomirjenje sklicala v  

     


Description

Save description
  • 46.0513966||14.50597659999994||

    ||1
Location(s)
  • Story location
Login and add location




Login to edit the languages

Login to edit the fronts
  • Italian Front

Login to add keywords
  • Propaganda

Login and add links

Notes and questions

Login to leave a note