Časnik ''Ilustrirani glasnik'', item 6
Transcription
Transcription history
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Nekega dne je mraz malo odnehal,
tudi ucitelju se je srce nekako odtajalo.
Hotel je svojim najmlajsim gojencem pojasniti,
kaksen uzitek ima clovek od pisanja.
Poglejte, otroci, je rekel ter zapisal
na tablo besedo: dom ; poglejte, kaksna
modra rec je pisanje. Ta tri znamenja so
tako majhna, zavzemajo tako malo prostora,
a vendar pomenijo --dom. Ce le
pogledas na to besedo, takoj vidis pred
ocmi celo poslopje: vrata, okna, vezo,
sobe, pec, klopi, slike na stenah, skralka:
vidis dom z vsem, kar je v njem.
Toncek je odpiral oci, se iztegoval,
gledal na tabli napisano besedo, doma pa
vendarle ni mogel opazti. Zazadnje je
podrezal svojega soseda in vprasal:
Ali ti vidis hiso, o kateri pripoveduje
ucitelj ?
Ne, je odvrnil sosed.
Potem pa to ni res, se je odrezal
Toncek.
Te besede je slisal ucitelj in zavpil:
Kaj ni res?
To, da je na tabli dom. Saj je gori
samo malo krede, doma pa ni videti, je
prostodusno odgovoril Toncek. Ucitelij ga
je prijel za uho in ga vlekel na stredo sole.
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
in zopet se je z najmanjsimi podrobnostmi
ponavljal obred, ki je bil decku ze dobro
znan. Ko se je bil Toncek vrnil domov
rdec in objokan, ga je mati vprasala znova:
Ali si dobil ?
Ali mislite, da ne, mama ? je zaihtel
decek.
Za ucenje ?
Za ucenje ne, samo za izpodbujo !
Mati je zamahnila z roko:
Νο ! je rekla po kratkem premisljevanju.
Pocakati moras, nazadnje dobis
tudi za ucenje.
Medtem ko je drva prikladala v pec,
pa je godrnjala sama pri sebi :
Tako se vedno godi vdoni in revi
na tem minljivem svetu ! Ko bi mogla dati
ucitelju pol rublja, pa ne stirideset grosev ,
bi takoj rad pouceval fanta. Tako pa se
le norca dela iz njega.
Toncek pa je to slisal in si mislil:
No, no ! Ce se iz mene dela samo
norca, kako pa sele bo, ko me zacne uciti !
Na sreco ali nesreco pa ni bilo namenjeno,
da bi se bila uresnicila deckova bojazen.
Nekega dne, bilo je ze dva meseca
po Tonckovem vstopu v solo, je prisel
ucitelj k njegovi materi ter jo po navadnih
pozdravih vprsasal :
Kaj bo torej z vasim fantom, draga
moja ? Dali ste za njega stirideset grosev,
a takoj od kraja, sedaj pa tece ze tretji
mesec, jaz pa ne vidim nobenega grosa.
To ne gre vec tako ; placujte, ceprav po
stirideset grosev, toda vsak mesec !
Vdova pa je odvrnila :
Kje pa naj vsamem, ko nimam ! Komaj
si zasluzim kaksen gros, pa gre vse
za obcino. Se toliko nimam, da bi otrokom
kupila cunje.
Ucitelj je vstal s klopi, si v sobi kapo dejal na glavo in odgovoril:
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Nekega dne je mraz malo odnehal,
tudi ucitelju se je srce nekako odtajalo.
Hotel je svojim najmlajsim gojencem pojasniti,
kaksen uzitek ima clovek od pisanja.
Poglejte, otroci, je rekel ter zapisal
na tablo besedo: dom ; poglejte, kaksna
modra rec je pisanje. Ta tri znamenja so
tako majhna, zavzemajo tako malo prostora,
a vendar pomenijo --dom. Ce le
pogledas na to besedo, takoj vidis pred
ocmi celo poslopje: vrata, okna, vezo,
sobe, pec, klopi, slike na stenah, skralka:
vidis dom z vsem, kar je v njem.
Toncek je odpiral oci, se iztegoval,
gledal na tabli napisano besedo, doma pa
vendarle ni mogel opazti. Zazadnje je
podrezal svojega soseda in vprasal:
Ali ti vidis hiso, o kateri pripoveduje
ucitelj ?
Ne, je odvrnil sosed.
Potem pa to ni res, se je odrezal
Toncek.
Te besede je slisal ucitelj in zavpil:
Kaj ni res?
To, da je na tabli dom. Saj je gori
samo malo krede, doma pa ni videti, je
prostodusno odgovoril Toncek. Ucitelij ga
je prijel za uho in ga vlekel na stredo sole.
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
in zopet se je z najmanjsimi podrobnostmi
ponavljal obred, ki je bil decku ze dobro
znan. Ko se je bil Toncek vrnil domov
rdec in objokan, ga je mati vprasala znova:
Ali si dobil ?
Ali mislite, da ne, mama ? je zaihtel
decek.
Za ucenje ?
Za ucenje ne, samo za izpodbujo !
Mati je zamahnila z roko:
Νο ! je rekla po kratkem premisljevanju.
Pocakati moras, nazadnje dobis
tudi za ucenje.
Medtem ko je drva prikladala v pec,
pa je godrnjala sama pri sebi :
Tako se vedno godi vdoni in revi
na tem minljivem svetu ! Ko bi mogla dati
ucitelju pol rublja, pa ne stirideset grosev ,
bi takoj rad pouceval fanta. Tako pa se
le norca dela iz njega.
Toncek pa je to slisal in si mislil:
No, no ! Ce se iz mene dela samo
norca, kako pa sele bo, ko me zacne uciti !
Na sreco ali nesreco pa ni bilo namenjeno,
da bi se bila uresnicila deckova bojazen.
Nekega dne, bilo je ze dva meseca
po Tonckovem vstopu v solo, je prisel
ucitelj k njegovi materi ter jo po navadnih
pozdravih vprsasal :
Kaj bo torej z vasim fantom, draga
moja ? Dali ste za njega stirideset grosev,
a takoj od kraja, sedaj pa tece ze tretji
mesec, jaz pa ne vidim nobenega grosa.
To ne gre vec tako ; placujte, ceprav po
stirideset grosev, toda vsak mesec !
Vdova pa je odvrnila :
Kje pa naj vsamem, ko nimam ! Komaj
si zasluzim kaksen gros,
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Nekega dne je mraz malo odnehal,
tudi ucitelju se je srce nekako odtajalo.
Hotel je svojim najmlajsim gojencem pojasniti,
kaksen uzitek ima clovek od pisanja.
Poglejte, otroci, je rekel ter zapisal
na tablo besedo: dom ; poglejte, kaksna
modra rec je pisanje. Ta tri znamenja so
tako majhna, zavzemajo tako malo prostora,
a vendar pomenijo --dom. Ce le
pogledas na to besedo, takoj vidis pred
ocmi celo poslopje: vrata, okna, vezo,
sobe, pec, klopi, slike na stenah, skralka:
vidis dom z vsem, kar je v njem.
Toncek je odpiral oci, se iztegoval,
gledal na tabli napisano besedo, doma pa
vendarle ni mogel opazti. Zazadnje je
podrezal svojega soseda in vprasal:
Ali ti vidis hiso, o kateri pripoveduje
ucitelj ?
Ne, je odvrnil sosed.
Potem pa to ni res, se je odrezal
Toncek.
Te besede je slisal ucitelj in zavpil:
Kaj ni res?
To, da je na tabli dom. Saj je gori
samo malo krede, doma pa ni videti, je
prostodusno odgovoril Toncek. Ucitelij ga
je prijel za uho in ga vlekel na stredo sole.
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
in zopet se je z najmanjsimi podrobnostmi
ponavljal obred, ki je bil decku ze dobro
znan. Ko se je bil Toncek vrnil domov
rdec in objokan, ga je mati vprasala znova:
Ali si dobil ?
Ali mislite, da ne, mama ? je zaihtel
decek.
Za ucenje ?
Za ucenje ne, samo za izpodbujo !
Mati je zamahnila z roko:
Νο ! je rekla po kratkem premisljevanju.
Pocakati moras, nazadnje dobis
tudi za ucenje.
Medtem ko je drva prikladala v pec,
pa je godrnjala sama pri sebi :
Tako se vedno godi vdoni in revi
na tem minljivem svetu ! Ko bi mogla dati
ucitelju pol rublja, pa ne stirideset grosev ,
bi takoj rad pouceval fanta. Tako pa se
le norca dela iz njega.
Toncek pa je to slisal in si mislil:
No, no ! Ce se iz mene dela samo
norca, kako pa sele bo, ko me zacne uciti !
Na sreco ali nesreco pa ni bilo namenjeno,
da bi se bila uresnicila deckova bojazen.
Nekega dne, bilo je ze dva meseca
po Tonckovem vstopu v solo, je prisel
ucitelj k njegovi materi ter jo po navadnih
pozdravih vprsasal :
Kaj bo torej z vasim fantom, draga
moja ? Dali ste za njega stirideset grosev,
a takoj od kraja, sedaj pa tece ze tretji
mesec, jaz pa ne vidim nobenega grosa.
To ne gre vec tako ; placujte, ceprav po
stirideset grosev, toda vsak mesec !
Vdova pa je odvrnila :
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Nekega dne je mraz malo odnehal,
tudi ucitelju se je srce nekako odtajalo.
Hotel je svojim najmlajsim gojencem pojasniti,
kaksen uzitek ima clovek od pisanja.
Poglejte, otroci, je rekel ter zapisal
na tablo besedo: dom ; poglejte, kaksna
modra rec je pisanje. Ta tri znamenja so
tako majhna, zavzemajo tako malo prostora,
a vendar pomenijo --dom. Ce le
pogledas na to besedo, takoj vidis pred
ocmi celo poslopje: vrata, okna, vezo,
sobe, pec, klopi, slike na stenah, skralka:
vidis dom z vsem, kar je v njem.
Toncek je odpiral oci, se iztegoval,
gledal na tabli napisano besedo, doma pa
vendarle ni mogel opazti. Zazadnje je
podrezal svojega soseda in vprasal:
Ali ti vidis hiso, o kateri pripoveduje
ucitelj ?
Ne, je odvrnil sosed.
Potem pa to ni res, se je odrezal
Toncek.
Te besede je slisal ucitelj in zavpil:
Kaj ni res?
To, da je na tabli dom. Saj je gori
samo malo krede, doma pa ni videti, je
prostodusno odgovoril Toncek. Ucitelij ga
je prijel za uho in ga vlekel na stredo sole.
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
Na izpodbujo z njim, je zaklical,
in zopet se je z najmanjsimi podrobnostmi
ponavljal obred, ki je bil decku ze dobro
znan. Ko se je bil Toncek vrnil domov
rdec in objokan, ga je mati vprasala znova:
Ali si dobil ?
Ali mislite, da ne, mama ? je zaihtel
decek.
Za ucenje ?
Za ucenje ne, samo za izpodbujo !
Mati je zamahnila z roko:
Νο ! je rekla po kratkem premisljevanju.
Pocakati moras, nazadnje dobis
tudi za ucenje.
Medtem ko je drva prikladala v pec,
pa je godrnjala sama pri sebi :
Tako se vedno godi vdoni in revi
na tem minljivem svetu ! Ko bi mogla dati
ucitelju pol rublja, pa ne stirideset grosev ,
bi takoj rad pouceval fanta. Tako pa se
le norca dela iz njega.
Toncek pa je to slisal in si mislil:
No, no ! Ce se iz mene dela samo
norca, kako pa sele bo, ko me zacne uciti !
Na sreco ali nesreco pa ni bilo namenjeno,
da bi se bila uresnicila deckova bojazen.
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Nekega dne je mraz malo odnehal,
tudi ucitelju se je srce nekako odtajalo.
Hotel je svojim najmlajsim gojencem pojasniti,
kaksen uzitek ima clovek od pisanja.
Poglejte, otroci, je rekel ter zapisal
na tablo besedo: dom ; poglejte, kaksna
modra rec je pisanje. Ta tri znamenja so
tako majhna, zavzemajo tako malo prostora,
a vendar pomenijo --dom. Ce le
pogledas na to besedo, takoj vidis pred
ocmi celo poslopje: vrata, okna, vezo,
sobe, pec, klopi, slike na stenah, skralka:
vidis dom z vsem, kar je v njem.
-
STEVILKA 49. ILUSTRIRANI GLASNIK STRAN 403.
In zopet sta ga prijela ravno tista soucenca
kot prej, in ucitelj mu je prislonil
par gorkih z opombo:
Ne kljubuj ! Ne kljubuj !
Cez cetrt ure se je pricela sola za visji
razred, nizji pa je na oddih odsel v uciteljevo
{Italijanski kozji pastir iz okolice Rima (Po risbi Leudorffa)}
kuhinjo. Tam so nekateri pod poveljstvom
gospodinje lupili krompir, drugi
so nosili vodo, tretji krmo za kravo--
s temi opravki jim je minil dopoldan.
Ko se je bil Toncek vrnil domov, ga
je vprasala mati:
No, kaj je ? Ali si se ucil ?
Ucil.
Ali si dobil?
Oh ! Pa se kako ! Dvakrat !
Za ucenje ?
Ne, samo za izpodbujo.
No, vidis, to je zacetek. Sele pozneje
bos dobil tudi za ucenje ! ga je potolazila
mati.
Toncek je bil slabe volje in se je zamislil.
Niv prijetnega ni to, je rekel sam
pri sebi. On bije, res bije, a mi vsaj pokaze,
kako se delajo mlini na veter.
Od tega casa so se otroci najnizjega
razreda enomer ucili prvih stirih crk in
hodili v kuhinjo in na dvorisce pomagat
uciteljevi zeni. O mlinih na veter ni bilo
ne duha ne sluha.
Description
Save description- 46.0513966||14.50597659999994||||1
Location(s)
Story location
- ID
- 3669 / 43884
Login to edit the languages
Login to edit the fronts
- Italian Front
Login to add keywords
- Propaganda
Login to leave a note